Giuseppe de LUGNANI (Koper, 18. 2. 1793 – Sveta Katarina, Valdoltra, 27. 6. 1857), inženir, zgodovinar, književnik.

logo_IBL-DBI-2

 

 

 

Sin Antonija Lugnanija in Paule Petronio je po zaključenem šolanju v Collegio dei Nobili diplomiral v Padovi leta 1810 iz strojništva in arhitekture. Potem ko se je v istem letu vrnil v rodne kraje, je poučeval matematiko, fiziko in geografijo na šoli v Trstu, ter med novembrom leta 1814 in marcem leta 1815 matematiko na koprski gimnaziji. Od leta 1817 je poučeval geografijo, zgodovino in znanost trgovanja na Akademiji za pomorstvo in promet v Trstu (Accademia di Commercio e Nautica di Trieste), v katero je tudi vlagal lastna sredstva in od leta 1843 postal tamkajšnji direktor. Kot poznavalec meteorološkega opazovanja je leta 1850 postavil osnove za ustanovitev Navtičnega astronomskega observatorija (Osservatorio astronomico nautico). Bil je direktor Mestne knjižnice v Trstu (1815-1857), ki je svoj sedež preselila na trg Leipzig, danes trg Hortis. Od leta 1830 do leta 1843 je vodil časopis L’Osservatore Triestino, ki je sprva izhajal dvakrat tedensko, zatem pod njegovo taktirko pa postal dnevnik, sodeloval je tudi s časopisoma Giornale del Lloyd in Società di Minerva. Njegov opus zgodovinskih del obsega dela splošne zgodovine, med katerimi se odlikujejo predvsem Studi sopra la storia universale (Trst, 1838-39, I-VI), in domoznanska dela (Sulle condizioni religiose di Capodistria alla fine dello scorso secolo, 1846), medtem ko je opus geografskih del bolj opredeljen na krajevne študije, objavljene v Archeografo Triestino. Kot podpornik avstrijske oblasti je ustvaril tudi različne tragedije in pesmi, med katerimi so bile nekatere posvečene cesarju ob otvoritvi Dunajskega kongresa leta 1814. Cesarju Francu I. je ob njegovem obisku v Istri leta 1816 posvetil pesem, ob njegovi smrti 1835. leta pa panegirični spev. Bil je vsestranska oseba, prijatelj Rossettija, Kandlerja, Francesca de Combija in Pietra Nobila, s posebno spoštljivostjo je prevedel Orazijeva pisma. Bil je dopisni član Inštituta znanosti, književnosti in umetnosti v Benetkah (Istituto di scienze, lettere ed arti di Venezia), Akademije književnosti, znanosti in umetnosti v Padovi (Accademia di lettere, scienze ed arti di Padova) in Univerze v Benetkah. Leta 1851 je bil odlikovan z viteškim križem Franca Jožefa. Najvišjo ‘odliko’ pa mu je zagotovo podelil kanonik Pietro Stancovich, ki mu je posvetil delo Biografia degli uomini distinti dell’Istria (1828) z mislimi: “To domoznansko biografsko delo postavlja v ospredje ime uglednega sokrajana: moje srce je želelo ime mojega prijatelja, in jaz sem izbral vašega: in da sem dobro izbral, bo lahko potrdil vsak, ki ve, kolikšna mera inteligence je potrebna za znanost in književnost, in s kolikšno gorečnostjo se zavzemate za širjenje le-teh med mladino, ki vam je bila zaupana: potrdilo bo to mesto Koper, ki se ponaša s številnimi slavnimi imeni, in katerim želi dodati vaše…”.
Umrl je v svoji hiši v Valdoltri in bil pokopan na koprskem pokopališču Škocjan.
DK

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato. I campi obbligatori sono contrassegnati *